Danes ne živimo v komunizmu, ko je veljalo, da če ti državni Telekom ni povlekel kabla, potem ga pač nisi imel, ali pa si ga moral povleči sam z udarniškim delom. In v takratnem planskem gospodarstvu se je dalo postavljati roke pet, deset, dvajset, za kakšen zaselek pa morda tudi petdeset let, da so prišli ljudje do ubogega telefona.

Pri nas se spomnim, kot bi bilo včeraj, kako smo nekje sredi sedemdesetih let skoraj na kolenih prosili za telefon, pa nikakor ni šlo, čeprav živim v urejenem naselju, ki je danes celo samostojna občina, samo 30 kilometrov iz Ljubljane. Potem pa nekega dne pride nek tehnik Telekoma in pravi, da se moramo v trenutku odločiti, če hočemo telefon, ker ravno vlečejo kable. Vzemi ali pusti princip. Pa smo se odločili v trenutku in potem so nam povlekli kabel čez podstrešje hiše in napeljali priključek ter priklopili telefon. Čude tehnike, ki smo ga vsi nekaj dni ogledovali, še bolj kot potem prvi pravi barvni televizor kupljen za olimpijado 84 v Sarajevu. In vsakič, ko je zazvonil telefon, smo vsi hkrati stekli in se prerivali, kdo bo prvi dvignil slušalko.

No in od sredine 70 let prejšnjega stoletja se tega kabla ni dotaknil nihče, ker bi vedel, če se je kdo plazil po našem podstrešju. Pa se ni. Pred več kot letom dni pa sem enkrat opazil, da kabel do naše hiše ne gre več po isti trasi, ampak dobesedno visi naslonjen na našo hruško, ki je očitno tako postala nehote del Telekomove infrastrukture.

Da je zadeva še bolj zabavna, se ta kabel v naslednjih 50 metrih spusti na višino enega metra, kjer v zraku visi neka priklopna omarica in kjer se domnevam da priklopiti na kakšno žico in poslušati pogovore. To nisem sicer poizkusil, samo ne verjamem pa, da so lahko take komunikacijske omarice zvezane kar takole en meter nad zemljo?

Poseben primer je služnost, na podlagi Zakona o elektronskih komunikacijah (78. člen). Kakor vem, danes večina dobi v podpis pogodbo o služnosti, kadar vlečejo kable čez zemljišče fizične osebe. Tega seveda v komunizmu niso poznali in če bi se uprl, ne bi dobil telefona ali pa bi te celo tovariši deportirali na Goli otok, ker si rušil "tekovine socialističke revolucije". Danes bi pričakoval, da bo Telekom to področje vsaj pravno uredil in dal v podpis kakšno pogodbico o služnosti, nenazadnje v tem primeru trpi moja hruška, ki ji seva bakrena neoklopljena parica (unshielded twisted pair) direktno v krošnjo, poleg tega pa ko kosim travo vedno pazim, da pomotoma ne zadenem omarice in tako zabrišem "off line" celo naselje hiš.

Trenutno je sicer cela moja ekipa odvetnikov na morju, samo kakor smo se na hitro o tem pogovarjali, je baje danes običaj finančna odškodnina za služnost, ker nenazadnje taki kabli zmanjšajo vrednost zemljišča, sploh če ne gre za optiko. Je pa res, da potem lahko operater zahteva, da o ustanovitvi služnosti odloči pristojni upravni organ po nujnem postopku. Samo to pa tudi ne verjamem da gre čez brez zadržkov, saj potem imaš lahko danes parcelo prepredeno z vsemi možnimi kabli najrazličnejših operaterjev, ki bi malo vlekli kable.

Glede trpljenja moje hruške sem jim poslal tudi po elektronski pošti pisemce, seveda pod psevdonimom. Odgovorili pa so mi, da naj napišem naslov in kdo sem, da pošljejo nadzornika trase. To pa ne bom, ker jaz nisem dolžan skrbeti za njihove kable. Ko sem jih prosil za internetni priključek pa verjetno vedo, kaj so mi odgovorili (sklicevali so se na 11. člen zakona o elektronskih komunikacijah, kjer so dolžni zagotavljati samo univerzalno storitev, kar širokopasovni dostop do interneta očitno ni).

Je pa tako, da fiksna telefonija prek bakrenih kablov nezadržno odhaja v zgodovino ter v Tehnični muzej v Bistri in jaz sploh ne vem, zakaj nisem že zaprosil za prekinitev naročnine. Verjetno se mi enostavno ne ljubi pisati dopisa za odpoved razmerja, drugega razumnega razloga ne vidim. Na mesečnem računu za telefon je absolutni rekord zadnjih nekaj mesecev 3€ za stroške pogovora, tako da v bistvu jim plačujem samo naročnino v znesku malo manj kot 10 €. Večino minut telefonskih pogovorov so tako pobrali mobilni operaterji ter internet ponudniki z IP telefonijo.

Telekomu pa zelo zamerim natego z ISDN, ki je bil izgleda ekskluziva samo v Republiki Sloveniji (for Slovenian citizen only) pogoj za DSL (ADSL, VDSL) internetne priključke v določenem obdobju (to nima sicer nobene tehnične osnove), kar je zame prvoklasna natega, ki Telekomu po moje prav nič ne bo pomagala. Nenazadnje so tisti, ki so si to natego izmislili, močno podcenili principe delovanja trga in danes je od tega ostal samo grenak priokus natege tistih, ki so jim nasedli. Lahko pa sedaj gledajo številko tistih, ki jih kličejo prek ISDN aparata, kar je bilo reklamirano kot bistvena prednost ISDN tehnologije, ki je po moje tudi že zrela za v Bistro (očitno je bil v ozadju interes dobaviteljev opreme, kot je recimo iskratel, ki so vrgli v to področje veliko denarja).

Od operaterja nacionalnih komunikcij bi pričakoval, da bo pospešeno vlekel optiko po državi in ne samo v 10 ali več nadstropna strnjena blokovska naselja največjih mest (beri Ljubljani ali totem Mariborju), kjer si itak med seboj konkurirajo minimalno trije ponudniki optičnih priključkov.

Danes nismo več v komunizmu, kot že enkrat omenjeno, in planske petletke so preteklost. Če optike ne bo povlekel Telekom, jo bo konkurenca in kakor sam opažam med znanci, tu izgublja tudi Siol, kajti brž ko se pojavi optični priključek T-2, takoj praktično vsi naročniki odpovejo tako kabelsko, telefonijo in internet ter se priklopijo prek optike vsaj s trojčkom (10 Mbs prek optike pomeni, da ti film, ki bo čez en mesec šele v kinu, pade dol v pol ure, kar je prej vlekel 1Mbs bakreni ADSL dva dni, pravijo poznavalci).

To, da bi kdo optično povezal pa kakšen bolj odročen zaselek z recimo 10.000 prebivalci in nekaj kmetijami, pa ne pade na pamet nikomur, saj se kratkoročno investicija ne izplača. In tu Nacionalni operater telekomunikacij, kakor opažam, ne igra nobene posebne vloge, ampak caplja po moje še za ostalimi, manjšimi in propulzivnejšimi operaterji telekomunikacij, ki ne vlečejo za sabo balasta polpretekle zgodovine. Alibi za to pa ima verjetno v že omenjenem 11. členu Zakona o elektronskih komunikacijah.

In če bi šel nekdo resno delati analizo, ne bi bil presenečen, če bi ugotovili, da danes Mobitel s svojim brezžičnim UMTS omrežjem doseže več populacije, kot pa Telekom z bakrenimi vodi in DSL priključki. Ja, hčerka je očitno bolj radoživa in napredna kot mati(čna) firma.

Preberi še:
- Rovokopači by Onyx

Tole spodaj pa sta dva primera odnosa do delavcev v dveh velikih slovenskih podjetjih, ki jih lahko praktično vsako leto najdemo na kakšni izmed lestvic TOP 10 in za katera sem slišal v zadnjih dneh.

O imenih podjetji ne bom govoril oziroma jih ne bom omenjal, ker bi bilo lahko krivično v primeru, če informacije ne držijo povsem. Kar pa žal dvomim, ker mi delujeta resnično in verjetno še zdaleč nista osamljena primera.

Prvi primer je velika trgovska hiša, kjer je delavka z pogodbo za nedoločen čas dobila na dom odločbo o prekinitvi delovnega razmerja, kot obrazložitev pa so navedli nesposobnost in živčnost na delovnem mestu. Ampak delavka se je v tem primeru znašla tako, kot se je potrebno znajti v takih primerih. Najela si je odvetnika. Odvetnik pa je potem sprožil ustrezne postopke proti podjetju in jim med drugim očital, da oni niso strokovno usposobljeni zdravniki in ne morejo presojati kvalificirano o bolezenskih znakih, kot so nevroze ali živčnost.

In epilog? Šef, ki je sproduciral odpoved, je (baje) v disciplinskem postopku, delavka pa verjetno nazaj na delu. Je pa v takih primerih kar običaj, da se ustrašijo, ko zaposleni pride z odvetnikom, še zlasti če v vse skupaj še spretno vključi grožnjo z objavo primera v medijih. V primeru, da se zavedajo lastne napake v korakih, so ponavadi pripravljeni pojesti tudi lastno govno, samo da ne pade madež na bleščečo podobo v javnosti.

Drugi primer je za moj okus še za stopnjo bolj škandalozen in tipično ponazarja trenutno stanje duha korporativne Slovenije in njenega odnosa do Slovenskega delavca.

Tudi v tem primeru gre za veliko podjetje, katerega reklame nas dnevno bombardirajo od povsod. V tem podjetju so (baje) odpustili dva zaposlena zato, ker je eden šepal, drugi pa jecljal in po mnenju šefov se to ni ujemalo z celostno podobo tega podjetja, ki želi biti na svojem področju prvi in najboljši. Torej po mnenju odgovornih v tej firmi lahko potencialni kupci potegnejo analogijo med zaposlenim, ki šepa, in tem, da verjetno tudi cela firma "šepa", morda v smislu odnosa do strank in zadovoljstva kupcev. Jecljanje je pa itak samo zunanji odraz neodločnosti in potlačenih traum iz preteklosti.

Kako je šlo pravno čez tole ne vem, verjetno pa sta imela oba pogodbo za določen čas. Seveda pa uradno domnevam nista bila odpuščena zaradi telesne hibe, ampak po njunih uslugah v uspešnem podjetju ni bilo več potrebe, kot se temu lepo reče v korporativnem pravnem žargonu. Šefi pa so najbrž potem takoj zaposlili na njuni delovni mesti dva postavna mladeniča, ki jima jezik gladko teče in katerih korak je strumen in odločen, takšen, kot je vizija podjetja zazrtega v prihodnost.

Samo glede na to, s čim se ta firma ukvarja ne dvomim, da so na drugi strani veseli vsake stranke, ki se naroči na njihove storitve, pa četudi morda šepa ali celo jeclja. Kar se pa mene tiče, zame na trgu več ne obstajajo, pa četudi nekoč ostanejo edini, ki se s tem področjem ukvarjajo. Glede na njihov odnos do lastnih zaposlenih pa zanesljivo ne bodo, ker po mojem mnenju ne more imeti firma bistveno drugačnega odnosa do strank, kot jih ima do svojih zaposlenih. Samo tega šefi očitno v tem primeru niso sposobni razumeti in se jim je od višine in visokofrekvenčnega elektromagnetnega sevanja malo pomračil um.

Preberi še:
- Sami lepotci by Onyx

]]> http://dronyx.wordpress.com/?p=816 Mon, 12 May 2008 07:07:38 +0000 dronyx http://dronyx.wordpress.com/?p=816 Iz čiste zlobe mi gre kar malo na smeh vsakič, ko zagledam novo reklamo v časopisu ali na TV za razne upravljavce premoženja in banke. Namreč te reklame v velikih količinah so zame nedvoumen dokaz, da tudi pri nas ni več daleč resna kriza raznih finančnih firm, saj meni delujejo precej panično. »Prosimo, vlagajte v naše sklade«, «mi znamo z denarjem«, «k nam po donosne depozite«, «z našimi skladi so cilji lažje laže dosegljivi« (plus komična slika astronavta, ki igra golf), »vaš depozit obrestujemo po stimulativni obrestni meri«… Pa kaj še.

Najprej glede depozitov.

Zadnjič sem bil po dolgem času zopet na banki in se z neko finančno svetovalko zapletem v daljši razgovor. Mimogrede ji nekoliko cinično omenim, da pri vezanih vlogah nima smisla govoriti o kakšnem varčevanju, saj tudi če vežem moj denar za naslednjih 100 let, ne bom z obrestmi pokril niti inflacije, ki je mimogrede na makro nivoju (izračunano s strani države) 6% na mikro nivoju pa verjetno še bistveno več (temu jaz rečem osebna inflacija, ker če kupujem stanovanje, ki je lansko leto stalo še 100.000 €, letos pa je že 130.000 €, me bodo težko prepričali v 6% inflacijo). Bančna svetovalka pa mi nazaj z nasmeškom odvrne, "od česa pa mislite bi potem živele banke in bi mi imeli za plačo?"

Razumem, razumem, samo kakor večina ljudi hitro opazi, vse banke po vrsti živijo zelo razkošno, poslovne stavbe so velike in vse v marmorju, višji bančni uradniki imajo močno nadpovprečne plače (za uslužbenke za šaltarji si tega ne upam trditi) in nenazadnje, njihovi informacijski sistemi dobesedno požirajo denar, pri čemer pa, paradoksalno, moraš za večino opravkov kar lepo na MATIČNO BANKO. Smešno, verjetno pa je v ozadju nek skrit namen, ker da računalniška tehnologija ne bi omogočala, da jaz na kateremkoli okencu iste banke opravim storitev, se mi zdi ..no ja, smešno? Da ne omenim tega, da so krediti na drugi strani pa obupno visoko obrestovani (običajno lepo zavito v pravniški drobni tisk), zahtevajo ne vem kakšna vse zavarovanja, zaračunajo ti stroške odobritve in verjetno še kakšno malenkost.

Zato po moje banke omogočajo zgolj to, da ti z »varčevanjem« (v navednicah) denar nekoliko počasneje izgublja na vrednosti, kot če ga imaš doma v nogavici. Prednost tega, da imaš ves denar doma na kupu, je pa nesporno ta, da se lahko drogiraš ob pogledu na bankovce po 500 €, česar ne bi mogel trditi za številke na zlati kartici America Expressa. Lahko pa gledamo na banko tudi kot cenovno dokaj ugoden trezor za denar, ki ga banka potem večinoma domnevam plasira tajkunom, za managerske prevzeme podjetji. Kaj v primeru, če zastavljene delnice, ki so verjetno edino zavarovanje kredita, močno padejo, pa je podobno idiotsko vprašanje, kot je bilo pred hipotekarno krizo v Ameriki govoriti o tveganih naložbah na nepremičninskem trgu.

Verjetno je za povprečnega poštenega državljana ključni finančni projekt v življenju rešitev stanovanjskega problema (v najem itak nihče noče, ker tipični Slovenec potrebuje nekaj za prijet, kar je samo njegovo). Za to po moje banke niso primerne inštitucije, ker so preveč oderuške in so stroški njihovega poslovanja previsoki. Za take zadeve je po moje prava stvar državno sponzoriran stanovanjski sklad (ali kakšna oblika hranilnice), samo postavljen na zdravih temeljih, ne pa nek tipično domač spaček, kjer lahko vsaka pripravnica na skladu prek zvez odkupi stanovanje namenjeno mladim družinam.

Sedaj pa vzajemci.

Dokler je denar dotekal v neomejenih količinah, ni nikomur niti na misel prišlo, da bi karkoli oglaševal (razen redkih izjem). Ljudski glas od ust do ust je bil najboljša reklama. »Ti posluši, men je pa balkanc lansko leto naredu solidnih 60%.«, «ha, ha, jaz sem pa kar v enga domačga vložu, pa me je lepo presenetu z 80 %«…

In danes...

No ja, tisti, ki so vzeli kredite in nesli denar direktno v sklade, so ob strmih padcih verjetno prvi tudi panično dvigali denar in reševali, kar se je še rešiti dalo.

Sam sem pred več kot dvema letoma vložil nekaj denarja v na novo odprt sklad in danes, če preračunam vrednost točke, prištejem še vse izstopne stroške in upravljalske provizije, sem še na slabšem, kot če bi denar enostavno vezal na banko. Poleg tega sem šel malo pogledati na splet, kam je sklad vložil denar in kako so rasle borze, na katere je vlagal denar in nisem odkril prave korelacije. Borze so rasle bistveno več, kot pa točka mojega sklada, ko pa so borze padle, je točka mojega sklada padla za približno isto vrednost. Skratka, vsaj kar se mene tiče, hvala lepa za vse in veliko sreče…jaz pa bom moj denar porabil že za kaj drugega.

In ko takole človek razmišlja, kam bi dal prosta sredstva, da bi vsaj pokril inflacijo, če že ne privarčeval kakšne procente, pride do ugotovitve, da resne in zanesljive opcije sploh ni, kljub vsej tej silni konkurenci, ki se očitno tako kot trgovci, za obrestne mere lepo dogovarja ob igranju golfa.

Torej je najbolje, da sproti vse zapraviš in živiš na absolutni finančni ničli. Tako vsaj nimaš neprestano občutka, da nekdo živi (pre)dobro na tvoj račun.

Sedaj grem pa spet oglase brat, da se še malo nasmejem.

Preberi še:
- Blokirana bančna kartica by Onyx
- Potop vzajemnosti by Onyx

Ponosni smo lahko že, da smo predstavniki majhnega, a vendar čudovitega naroda, ki se že stoletja bori in kljubuje vsem napadom.

Vabljeni k objavi vaših prispevkov.

Piše tamo kako poljoprivrednici kažu da umjetno gnojivo ima učešće u cijeni proizvodnje i do 40%.

Ako je tomu tako, onda nas očekuje novi val poskupljenja poljoprivrednih proizvoda. A poljoprivredni proizvodi su, uglavnom, hrana. Poljoprivredni proizvod je i pšenica od koje se pravi kruh. Imat ćemo, znači, još skuplji kruh.

Unatoč nedavnim osnivanjem povjerenstava koja će spriječiti nova poskupljenja, a koja je osnovala Vlada na čelu sa premijerom doktorom Ivom Sanaderom II, kruh će nam, eto, opet poskupiti. A još zanimljivije od toga je da je Petrokemija u (pazi sad) državnom vlasništvu.

Iz HSS-a(Hrvatski seljački savez) traže hitan sastanak s premijerom doktorom Ivom Sanaderom II. Predsjednik tog saveza Darko Grivičić kaže da bi se sastanak trebao održati najkasnije u ponedjeljak ili utorak. Petrokemija isto kaže da će biti nekakav sastanak u ponedjeljak i da se do tog sastanka nove cijene neće primjenjivati. A kad bi se i primjenjivale? U nedjelju!?

Ministarstvo poljoprivrede, ribarstva i ruralnog razvoja očekuje da do kraja razgovora neće biti poskupljenja. Je li to nova taktika u Vladi? Ako treba i mjesecima razgovarati i tako odugovlačiti poskupljenje?

Zanimljivo je da se onaj drugi HSS(Hrvatska seljačka stranka) ne oglašava. Ok, ok, ministarstvo je u rukama Božidara Pankretića, ali kao stranka se nisu oglasili.

A još zanimljivije je da se sve događa 20-ak dana nakon vijesti o nastavku privatizacije Petrokemije.

Ima li najava poskupljenja umjetnog gnojiva veze sa privatizacijom Petrokemije? I kakve?

Glas narodni:

Druže Ivo, cijene opet skaču,

ministri se smiju, a birači plaču!

Famozno povjerenstvo za istraživanje ruda i gubljenje vremena koje je formirao premijer doktor Ivo Sanader II počelo je s radom. Pa su utvrdili da preskupo je voće i povrće i da je to glavni krivac za inflaciju. Pa je premijer doktor Ivo Sanader II pozvao trgovce da se odreknu svoje zarade, a u korist kupaca.
Eto, Jadranka Puž nema ni nakon kampanje mira. Digla je cijenu mrkve i izazvala val poskupljenja u Hrvatskoj.
Iako nisam ekonomist neke stvari mi nisu najlogičnije. Nafta ode na preko 100 $ i kao posljedica toga gorivo poskupi i kod nas. Tu još logika štima. Ali onda nafta padne na 86 $ po barelu i kao posljedica toga gorivo kod nas ne pojeftini. Tu mi više logika ne štima.

Po svemu sudeći Hrvatska okreće leđa od EU. Iz EU govore kako nismo napravili potrebne korake u pravosuđu. Ministrica pravosuđa Ana Lovrin kaže kako iz EU nisu dobro vidjeli sve poteze koje smo učinili. Ima tu neke logike. Teško je vidjeti nepovučeni potez. Pristižu sve glasniji signali da Hrvatska neće u EU prije 2011. Za premijera doktora Ivu Sanadera II to je došlo kao naručeno. Sad može glumiti kako mu je stalo do ZERP-a i pokazivati zube. Sad se može uplitati u tržište. Ma može što hoće slijedeće tri godine. Zadnju godinu mandata će nabaciti opet malo kozmetike i biti spreman za izbore.
A Hrvati? Pa do tada, tko živ tko mrtav.

Malo sam nešto računao ovih dana. Sjećam se da smo već imali inflaciju. Pa je išla stabilizacija, pa demokracija, pa privatizacija, pa denacionalizacija, pa globalizacija, pa sad opet inflacija. Što je slijedeće? Opet stabilizacija ili napokon deratizacija?

Glas narodni:

Druže Ivo, što se s tobom zbiva,
bivša vlada zar je opet kriva?

Poleg mene ima sedež neka banka, kjer borzni posredniki gledajo v paralelno postavljene LCD ekrane na katerih se vrtijo številke in ki izgledajo kot prizor iz filma Matrica. Šefi jim očitno zanalašč niso montirali na okna zavese, da lahko mimoidoči spremljamo delavce kot ribice v akvariju (morda je v ozadju kakšen simbolni pomen v smislu transparentnosti poslovanja, odkritih kart...). Njihov izraz na obrazu pove vse.

dr. Onyx še naprej odločno podpira akcijo STOP WEB POLLUTION.

1. prostorski plan in njemu prilagojen proračun, ki ne privablja investitorje in
2. občina se spreminja v nekakšen romski center.

Če kdo ima kakšno mnenje, ga bom z veseljem komentiral ?!

Glas narodni:

Od Ive do Ive,
oderaše nas žive!

Da imajo svoje kupce res za bedake je v naslednjem koraku hitro ugotovila tržna inšpekcija, ki je šla (očitno na ukaz) preverjati akcije in so ugotovili med drugim recimo to, da trgovec ni mogel za reklamirani artikel ohraniti januarske cene, ker ga takrat sploh ni bilo na prodajni polici, ali pa recimo da niso mogli ohraniti cene, kljub podražitvi artikla na strani dobavitelja, ker dobavitelj tega artikla zares sploh ni podražil. In za višek sarkazma eden izmed največjih trgovcev ob vsem tem prosi tržno inšpekcijo, da naj mu drugič svetuje pri reklamnih akcijah.

Vrhunski smisel za humor, ki jih je stal 123.700 evrov, kar je pri vseh dobičkih navadna žepnina.

Ampak, ali je to normalen nivo komuniciranja med potrošniki in trgovci? Po moje ne. Tako lahko komuniciraš samo z nekom, ki ga imaš za popolnega idiota in ki mu lahko drago prodaš vsako včerajšno finto.

Že bežen pogled na reklamne plakate, ki jih množično raznašajo po domovih pokaže, da si lahko trgovci v oglaševanju privoščijo praktično vse, saj jih do sedaj domnevam ni nihče pri tem nadziral ali kakorkoli omejeval. Recimo ne vem, kako si naj razlagam oglas, kjer mi ponujajo z veliko in odebeljeno pisavo 100% artikla zastonj, z mnogo manjšimi črkami pa piše, da to velja samo v primeru plačaš dva, dobiš tri? Cilj vseh teh reklamnih prospektov pa meni jasen. Pripeljati potršnika v trgovski center, kjer ga ekipa iz marketinga vsega nebogljenega in zmedenega preda drugi ekipi na terenu v nadaljno strokovno obdelavo. V velikem nakupovalnem centru, kjer je razdalja od kruha do blagajne sto metrov, nihče ne kupuje samo izdelkov v akciji.

Pa niso samo veliki trgovci namazani z vsemi žavbami.

Nekaj časa smo imeli pri nas na vasi neko manjšo zasebno trgovino, ki je bila v prvi vrsti mesnica, imela pa je še nekaj polic z ostalimi, predvsem prehrambenimi artikli. In ker je bila edina odprta tudi v nedeljo, sem včasih skočil po kakšno malenkost. Enkrat pa me potem zbode v oči to, da je kupljenemu artiklu potekel rok uporabe že za kak teden. V redu, se pač zgodi, sem bil pa potem na to pozoren. In sčasoma opazim, da je takih artiklov na policah v tej trgovini precej. Potem sem šel pa v "zasebni inšpekcijski pregled" ter ugotovil, da je očitno bila praksa, da so dajali v prvo vrsto na police artikle, ki jim je že potekel rok, zadaj za temi izdelki pa so bili zloženi taki, ki so imeli novejši datum. Logično, samo jaz sem jih dal takoj na črno listo, čez čas pa je trgovina tudi zaprla vrata.

Danes pa ob kavi poslušam zgodbo znanca, ki je v znanem trgovskem centru kupil klaviature v akciji. Po nekaj urah je zadeva nehala delati. Nesel jih je nazaj, prodajalec pa mu je odgovoril nekaj v slogu, kaj pa pričakuje od tako poceni izdelka? Smešno. Kaj od poceni izdelkov človek ne sme pričakovati, da delajo? Ampak potem klaviature po dolgih mukah le zamenjajo z novimi in spet. Doma zadeva ne dela, oziroma crkne zopet po nekaj urah. Spet nese nazaj v trgovino, testirajo napajalnik in strokovno ugotovijo, da je v redu. Odpakirajo mu nove klaviature iste znamke, tokrat že tretje, ker denarja nočejo vrniti. Te pa nehajo delati po pol ure. Ampak tudi tu še ni konec kalvarije malega potrošnika. Kljub očitni serijski napaki oglaševanega izdelka, mu dajo še četrte, ki pa imajo enake simptome, kar pa potem ugotovijo tudi v trgovini, ko jih priklopijo. Šele potem so mu denar vrnili, oziroma mu dali dobropis.

Povezave:
- Trgovski triki s cenami

V teh preteklih mesecih pa so se v moji denarnici nabrali 3 prav posebni kovanci. Ne sodijo v skupino 104 rednih, temveč so iz posebnih izdaj. Tu so slike teh 3 kovancev:

Zadnji posebni kovanec v moji lasti je iz letošnjega leta in predstavlja 50. obletnico podpisa rimske pogodbe. Ta kovanec prihaja iz Avstrije. Obstajajo pa tudi kovanci z isto temo iz ostalih držav, le ime države pod sliko je drugačno.

Več o posebnih evrskih kovancih je moč izvedeti na spletni strani en.knm.nl, kjer sem tudi izvedel, da sta drugi in tretji kovanec iz moje zbirke vredna vsak po 4,95 EUR, prvi pa celo 6,95 EUR.

U Nacionalnom programu suzbijanja korupcije Vlada je Hrvatski fond za privatizaciju(HFP) odredila kao nositelja mjera u borbi protiv korupcije.
Znači li to da Vlada pojma nema što radi i da radi stihijski?

Ujutro uoči tiskovne konferencije na kojoj je objavljeno da se dogodila akcija Maestro, predsjednik Mesić izjavljuje da je HFP leglo korupcije.
Znači li to da je Mesić za akciju znao?
Ako je znao, zašto je znao?

Sanader najprije izjavljuje da nije znao za akciju, a poslije mijenja priču i kaže da je ta akcija uspjeh njegove Vlade. Koja za akciju nije znala.
Polančec je tren znao, tren nije znao. I još kaže da ne mora svak sve znati, sugerirajući da je Sanader znao.
Znači li to da je Sanader jedini iz Vlade znao za akciju?
Zašto je Sanader znao za akciju?

Akcija je prekinuta jer je netko od praćenih i prisluškivanih posumnjao da ga se prisluškuje.
Tko je posumnjao da ga se prisluškuje?
Tko mu je dao mig da ga se prisluškuje?

Nakon izjave jednog od osumnjičenih da je Damir Polančec znao za mutne poslove u HFP-u, iskazi postaju tajni. Gotovo istovremeno HDZ-ovci počinju sa novom igrom. Koriste svaku priliku da kažu kako nitko ne zna kuda istraga vodi i da se možda istražuje i nešto od prije pet godina. Uporno izbjegavaju govoriti o 2006. i 2007. godini. Iako je rečeno da akcija traje godinu dana.
Zašto su iskazi tajni?
Koga se štiti tom tajnom?

Nešto drugo nije ostalo tajnom, a trebalo je.
Danima su se mediji raspisali o akciji. Napisano je svega i svačega. Između ostalog, objavljeni su identiteti agenata koji su na akciji radili. Svakako da ti ljudi zaslužuju pljesak, ali tajnost njihovog identiteta je preduvjet uspješnosti nekih budućih akcija.
Zašto su agenti prokazani?

Je li sve onakvo kakvo nam se uporno servira?

Glas narodni:

Prije par dana sam čuo najbolji komentar vezan za HFP. Razgovarala su dva čovjeka za stolom do moga u jednom kafiću. Na pitanje prvoga da što on misli o akciji Maestro drugi mu je odgovorio otprilike:

A sićaš li se ti prije par godina kako je jedan vatrogasac u Engleskoj dobija razna priznanja ka najbolji engleski vatrogasac? A sićaš li se da su ga poslin uvatili kako podmeće požare? A podmeća ih je da bi prvi stiga i bija proglašen najboljin vatrogascen. E, tako ti je i ovo u ovon fondu.

V petek se je končal redni letni zlet oglaševalcev. Ljubkovalno imenovan SOF 2.0. Celo vreme bo do konca tedna točilo solze. Solze radosti, ker je shoda rabljev sodobnega potrošnika konec.

Tokrat so si celo ime izposodili iz področja računalništva. Bolje rečeno računalniških programov. 2.0 v računalništvu pomeni več kot 1.0, ki je ponavadi oznaka za povsem nov program na trgu in več tudi kot 1.3 ali 1.5, ki sta samo večji zaplati za izdajo različice 1.0. 2.0 pomeni nov "major release". Povsem novo različico, ki je bolj zrela in bolj dodelana, kot je bila 1.0 in zahteva zato tudi polno ceno. V različici 2.0 ponavadi tudi odpravijo vse najbolj očitne napake in pomanjkljivosti različice 1.0 in naredijo serijo novih. Ponavadi še večjih.

In to so oglaševalci želeli sporočiti nam, potrošnikom različice 0.21.

Oni so prestavili v še višjo prestavo, na trg bodo prišli s še bolj domiselnimi prijemi. V vojaškem žargonu so nam, potrošnikom različice 0.21 želeli povedati, da imajo na risalni deski praktično že lasersko vodene reklamne kasetne bombe. Vsaka bombica bo vodena lasersko. Tarča, potrošnik 0.21, praktično ne bo imel nobene možnosti, da se izogne neposrednemu zadetku direktno v glavo.

Zato tudi potrošnik nujno in takoj potrebuje nadgradnjo. Nadgradnjo iz različice 0.21 na različico 2.1, ko bo lahko s svojo vgrajeno logiko odbil vse napade oglaševalcev različice 2.0

Nadgradnja potrošnika v različico 2.1 pa mora potekati po mojem trdnem prepričanju v večih fazah.

PRVA FAZA

Potrošnik mora spoznati, da so naročniki reklame običajno podjetja, ki so naročniki reklame. Na prvi pogled zveni zapleteno.

Kaj to dejansko pomeni?

Reklame ne naroča in izdeluje kakšna neodvisna dobrodelna organizacija, ki bi ji bil potrošnik svetinja. Reklame naroča tisti, ki vam želi nekaj prodati. Zato reklama ni nujno odsev dejanskega stanja. Zobna pasta lahko zares ne deluje, cene v trgovini lahko zares niso najnižje in vrtni palček se vam ob nepravilni uporabi lahko razbije.

ZAPOMNIMO SI
Naročniki oglasa so pretežno samo proizvajalci izdelkov oziroma ponudniki storitev.

DRUGA FAZA
Oglaševalci vas prepričujejo, da gre za komunikacijo.

Samo kakšno komunikacijo?

Komunikacija je običajno občevanje, običajno oralno občevanje, dveh ali več enakovrednih partnerjev. Pri reklamah tega ne boste zasledili. Komunikacija je povsem enosmerna. Prepričujejo vas v blagodejno delovanje zobne paste z fluorom, vi ne morete vprašati, če res povzroča raka na dlesni in prostati po dolgoletni uporabi. Ne morete vprašati zato, ker vas TV, radio ali časopis niso sposobni poslušati.

ZAPOMNIMO SI
Oglaševanje je enosmerna komunikacija. Oni vas prepričujejo, vi samo poslušate.

TRETJA FAZA
Oglaševalci potrebujejo nesrečnega potrošnika. Zakaj?

Oglaševalci potrebujejo nesrečnega potrošnika zato, ker se nesrečni potrošnik bistveno težje brani in je lažje vodljiv. Tudi če še niste nesrečni potrošnik, vas bodo takega naredili. Samo dajte jim čas.

Me poslušate? Se počutite debeli, družbi nekoristni? Imate mozolje, za katere ne najdete rešitve? Vas sosedje zasmehujejo, ker ne vozite avtomobila z pet letno garancijo na prerjavenje? Je vaše perilo po vsakem pranju še bolj umazano? Se počutite debeli in družbeno nekoristni? Imate mozolje, za katere ne najdete rešitve?

Zveni znano? Seveda, to so posebne metode in sredstva, ki jih na vas testirajo dnevno.

ZAPOMNIMO SI
Ne želite si postati nesrečni potrošnik. Če to postanete, za vas rešitve praktično ni več in nadgradnja nima smisla.

Ko smo osvojili prve tri lekcije in so nam osnovni pojmi jasni, lahko izvedemo prvo resno nadgradnjo na različico 2.1, ki je v računalniškem žargonu Windows XP z SP2. Ni še Vista, samo je pa zrel sistem, ki vam bo omogočil relativno prijetno izkušnjo.

Grafika: sketchplease.com

ČETRTA FAZA
Sedaj zares nadgrajujemo operacijski sistem potrošnika na različico 2.1, zato prosim NE UGAŠAJTE RAČUNALNIKA.

VI, DA VI, kot potrošnik ste KRALJ. Vi odločate, kaj boste kupili, kdaj boste šli po nakupih in kako boste razporedili težko zaslužen denar. To je bistvo. Igro morate voditi Vi.

Potreba po nakupovanju mora vedno nastati znotraj vas, nikdar na podlagi zunanjega sovražnika, oglaševalca, ki se je nadgradil na različico 2.0. Če niste sposobni kontrolirati potrebe, niste primerni za nadgradnjo.

Preden se odpravite po nakupih, naredite seznam in preverite seznam. Kupujte samo stvari, ki so na seznamu. In pred večjimi nakupi dražjih reči, obvezno PREVERITE CENE. Uporabljajte internet. Uporabljajte googla, spletne forume. Uporabljajte karkoli, samo da dobite primerjavo.

ČE PRIDETE V TRGOVINO BREZ CILJA, JE CILJ TRGOVCA DOSEŽEN (povzeto po bazičnem delu Errando Discimus).

Pred nakupom dražjih tehničnih izdelkov preberite recenzije, posvetujte se z znanci, ki se na reč spoznajo. Ne bodite prvi, ki bo odkril prav vse pomanjkljivosti in serijsko vgrajene napake.

Oglasi naj vam ne bodo vir zabave. Lahko so smešni, lahko zabavni, lahko duhoviti. Samo to je njihov cilj. Oglasi niso nikdar smešni, niso zabavni, niso duhoviti. Ker so vedno NA IN ZA VAŠ RAČUN.

Izogibajte se nakupovalnim centrom, če nimate v roki seznama in trdne volje, da se ga boste striktno držali. Od točke do točke. Da, v akciji imajo čudovite reči, SAMO ČE JIH NI NA SEZNAMU, JIH NE POTREBUJETE.

Ne delajte primerjav cen v nakupovalnih centrih. Vas čas ni brez vrednosti in je ekonomsko povsem neupravičeno, da različne malenkosti kupujete v različnih nakupovalnih centrih.

Kadar ste nesrečni, žalostni ali samo utrujeni, ne hodite iz obupa po nakupovalnih centrih. Pojdite v naravo. Opazujte ptičke. Rožice. Karkoli. Samo ne kupujte v takem stanju, ker gre za bistveno zmanjšano prištevnost, lahko celo za neprištevnost.

Poskušajte čim bolje razumeti delovanje vaših možganov. Oglaševalci ga razumejo zagotovo.

Večje nakupe obvezno opravite z gotovino. Plastični denar vam prikrije bistvo nakupovanja. Poizkušajte uporabiti bankovce za manjše apoene. Če nekaj stane recimo 500 evrov, plačujte z bankovci po dva evra in pet evrov. To vedno človeka prizadane. Čutite, kako vam denar drsi izpod rok.

Otrok ne vozite po nakupovalnih centrih, ne učite jih, kako se uporablja nakupovalne vozičke. Vaš otrok bo jutri potrošnik in kot tak tarča silovitega napada oglaševalcev. Naučite ga osnov obrambe. Naučite ga, da igra aktivno. Če vaš otrok boj z oglaševalci izgublja, izgubljate tudi vi.

Držite se načela skromnosti. Pohlep za materialnimi dobrinami je Jakobova lestev groze direktno v pogubo gnilega kapitalizma, ki močno zaudarja zaradi fermentacije.

Vse kar počnete, načrtujte. Pravilna organiziranost je osnova za predvidljivost. Rezervirajte si čas tudi za nakupovanje, vendar NE SAMO ZA NAKUPOVANJE. Če niste ženska, je nakupovanje MORA in nič več kot MORA.

Skrbno vodite finance. Dvostavno knjigovodstvo. Na eno pišete prihodke, na drugo odhodke. Če se odhodki mesečno bistveno spremenijo, analizirajte vzroke. Sanirajte anomalijo. Minimizirajte porabo tako, da vam več denarja ostane za ključne projekte. Skrbite za to, da na strani prihodkov številka ne pada. Če pada, je čas za resen pogovor. Z šefom ali samim sabo.

In nenazadnje

IGNORIRAJTE REKLAMNA SPOROČILA. IGNORIRAJTE OGLASE. IGNORIRAJTE OGLAŠEVALCE. Oni igrajo svojo igro. Vi svojo.

Če se ne igrate z njimi, igre ne morete zgubiti.

Za konec.
Tako, nadgradnja potrošnika na različico 2.1 je s tem končana.

Pred vami je nov sistem, POTROŠNIK 2.1, ki zahteva nekaj vaje za pravilno uporabo. Ko boste osnove osvojili, boste spoznali, da so oglaševalci z nadgradnjo na 2.0 naredili napako. Izdati bi morali hkrati še popravek.

Torej SOF 2.0 + SP1. Tako pa ....več sreče ob letu osorej. Na SOF 3.0.

Povezave:
- Potičke
- Nizkocenovni brezplačniki
- Urad za varstvo potrošnikov
- Zveza potrošnikov Slovenije

Opomba:
Za vse, ki bi radi vaš sistem nadgradili na različico 2.1 pod strokovnim vodstvom, predsedniški kandidat pripravlja vodene delavnice in seminarje. Cena vodene delavnice ali seminarja je 199,99 evra. Količinski popust za večje, organizirane družbe potrošnikov.

Me prav zanima, kako se počutijo župani sosednjih občin, Markoja jim je speljal 'posel' in obenem pokazal, kako je potrebno županovati v interesu občanov. Odranci so na poti gospodarskega razvoja, ostale občine pa v glavnem razmišljajo o 'uravnoteženi' gradnji cest in pločnikov pa mogoče še kulturnih dvoran. 

Prošlog ljeta su organizirali tematsku konvenciju koja je bila posvećana radničkim pravima. Sjećam se da su im se mediji izrugali. Niti godinu dana kasnije, naziru se oblici nečeg konkretnog izniklog na zaključcima te konvencije.
Prije 10-ak dana SDP je predstavio i svoju gospodarsku strategiju. Ili preciznije, ciljeve svoje gospodarske strategije. Autor strategije, Ljubo Jurčić najavljuje iznošenje konkretnih mjera nakon javne i stručne rasprave.
To je nešto što se događa po prvi put na ovim prostorima. Jedna stranka, osam mjeseci prije izbora, predstavlja ciljeve svoje strategije i poziva stručnu i svu ostalu javnost da kaže svoje mišljenje.

Nakon predstavljanja ciljeva, bilo je gunđanja i ismijavanja sa više strana. Čačić je npr. rekao da je to čista demagogija, pa je nakon nekoliko dana govorio da je SDP-ova strategija ista kao i HNS-ova.
HSLS je jedan dan napao određene predložene ciljeve, da bi ih već sutra svesrdno podržao. Oni kažu da i oni imaju program i da im ga radi Davor Štern. O njihovom programu ne znamo previše.
HDZ se uobičajeno bahati da je njihov program najbolji, kao da smo slijepi i ne vidimo što to oni ove četiri godine rade. Njihov vječiti slogan je: Z(n)a se

Cijela zainteresirana javnost je šokirana SDP-ovim potezom. Naviklo se naše društvo na galamdžijske kampanje, pa se, logično, ne snalazi u jednom potpuno novom pristupu.
Iz SDP-a najavljuju predstavljanje i ostalih provedbenih politika koje su pripremili. Ja osobno jedva čekam da vidim o čemu se radi.
Hoće li SDP pripremiti još jedan šok za javnost i pokazati da su itekako radili otkad su u oporbi? Vjerojatno da. Sve što su najavili unazad nekoliko mjeseci i učinili su. Djeluju homogeno, samouvjereno i očito jako dobro pripremljeno.

Još je jednu stvar SDP pokazao ostatku političke scene. Gostujući u emisiji kod Stankovića, Ljubo Jurčić je izrekao jednu zanimljivu stvar. SDP planira do jeseni predstaviti svoje provedbene politike i ponuditi ih biračima, a iz tima koji radi na tim politikama će se iznjedriti ekipa za novu Vladu, a među njima i premijer. Dakle, opet novi pristup.
Dok se drugi traže i lutaju, SDP je već napravio golem korak prema izbornoj pobjedi.

Glas narodni:

Doktor Ivo, radio si sranje,
stižu ljudi koji znaju znanje!

Imam znanca, ki se resno ukvarja z borznimi posli, finančnimi transakcijami v največjih igralnicah sveta NASDAQ in NYSE. Model ima odprt račun pri neki borzni hiši v tujini in lovi tako imenovane dnevne zaslužke. Ta posel lahko deluje samo, če je cena vsake transakcije nizka, kar je temu tako v ZDA. Pri nas močno dvomim, da se to igro igrajo posamezniki. Morda borzne hiše.

Ko greš z njim na pico izgleda tako, da pove nekaj besed, še preden dokonča stavek se opraviči, vzame dlančnika, se poveže prek GPRS ali Wi-fi in wapa na portal borzne hiše in pobledi.

Potem nekaj z plastičnim peresom klika po ekranu in mi razloži, da je v zadnjem trenutku še uspel prodati neko tehnološko delnico, ker bo sicer do konca dneva padla za 0.6%.

Potem natakar prinese pico, poje dva grižljaja in zopet odpre dlančnik in nekaj klika. Vprašam ga zopet kaj počne, on odvrne, da je izvedel na hitro neko "opcijo" na neko tehnološko delnico na NASDAQu. Skratka, če povem po domače je medtem, ko sva jedla pico, naredil terminski posel. Prek dlančnika.

Pred nekaj meseci ga srečam znova in greva na pico.

Pohvalil sem se mu, da sem pred kakšnim letom denar vložil v neki brezvezen naš vzajemni sklad in da mi je naredil v enem letu prek 25% donosa, na kar sem bil ponosen. Idealen zaslužek brez da kakoli delaš. Samo čakaš in služiš denar. Znanec me pohvali, da je to zelo dobro, ker njegovi posli lovljenja dnevnih zaslužkov mu na letni ravni komaj prinesejo 10% dobička, včasih pa še to ne.

Takrat sem se počutil kot finančni kralj. Borzni genij. Skoraj sem že imel idejo, da odprem firmo "Finančno svetovanje dr. Onyx SVETUJE MODRO".

Potem pa pride GLOBALNI ŠOK.

Najprej pade Šanghaj na Kitajskem, potem se tresejo borze po svetu. Domine padajo ena za drugo. Iluzija se trga, virtualni denar na svetovnih stavnicah kopni kot letošnji sneg.

Donos moje naložbe je začel strmo padati, na spletni strani so čas zamrznili, zato niti niso več slikali grafa, kako se giblje cena vzajemnega sklada. Nekaj dni sem še spremljal padce. -1, -2, -3.4, +0.2, +0.1, -2.3 -3.7, -2.1, +0.1 da ne delujem te nesrečne vrste naprej.

Danes je donos mojega sklada vreden samo še 6% in to je slabše, kot če bi imel denar na varčevalni knjižici.

Pa verjetno to še ni dno in kaj lahko se zgodi, da se bo številka ustavila pod 0% in sem dejansko zaupal denar v upravljanje nekomu, ki ga je del vrgel skozi okno. Tako pač delujejo svetovne borze, kjer velika skupina kravatarjev z elegantnimi oblekami, brezžičnimi bluetooth slušalkami in wi-fi prenosniki trguje s (ali z) fikcijo.

Poizkus implementacije kapitalizma v komunistični Kitajski bi skoraj uspel, če ne bi stari partijski mački ugotovili, da se domače gospodarstvo pregreva, kot se temu strokovno reče in zrušili Šanghaj, ki je skoraj podrl potem cel svet.

Znanca upam da ne bom naslednjih nekaj let več srečal. Zamenjal bom GSM telefonsko številko. Po elektronski pošti mu bom poslal krajše obvestilo, da sem pol leta službeno odsoten, pa še to je vprašanje, če se bom sploh še vrnil nazaj v Slovenijo. Samo da mi ne teži, ne sprašuje kako se počutim, ker se slabo, ne sprašuje, če še kaj investiram, ker ne, mi ne kaže dlančnika, ne omenja borze ...

Naj gre k vragu vse skupaj. In to mislim resno. Za konec pa še nekaj mojih misli na temo borze, denarja, kapitala...

NAJBOLJŠE VARČEVANJE JE
PAMETNO ZAPRAVLJEN DENAR.

SLUTIM BORZNI ZLOM.
"BLUE CHIPI" DELAJO Z IZGUBO.

VEČINA BORZ BOLEHA ZA
MANIČNO DEPRESIJO.

NA BORZI POSREDNIKI UNOVČUJEJO DOBIČKE.
IZGUBE SI ŠE NE IZPLAČUJEJO.

DENAR NAJ BI KROŽIL.
SAMO MENI IZGINJA.
NEZNANO KAM.

PREMOŽENJE SEM RAZPRŠIL.
ALI SE NAPIŠE IZGUBIL?

DENARJU SEM PUSTIL,
DA SE MNOŽI.
POTEM MI JE ZBEŽAL.
Z DRUGIM.

VISOKE BANČNE OBRESTI SO SUMLJIVE.
LE OD KJE NEKI JIM DENAR?

RAZKOŠNI BANČNI PROSTORI SO DOKAZ,
DA SEM SVOJE PRIHRANKE
PAMETNO NALOŽIL.

DENAR NE IGRA NOBENE VLOGE,
DOKLER GA NE ZAPOSLIŠ.

ZAKAJ BI USTANAVLJAL PODJETJE,
ČE LAHKO KUPIM NJEGOVE DELNICE?

ŽIVIM LEPO.
VEČINO DENARJA MI ODNESEJO OBRESTI
OD NAJETIH KREDITOV.

DOMA SEM SI POSTAVIL IGRALNICO.
TAKO MI IZGUBLJEN DENAR OSTAJA PRI HIŠI.

Foto:busythumbs.com

Proklete kravatarske nesposobne riti. Samo to lahko rečem. Lopovi brez sramu. Saj oni služjijo na transakcijo. Njih malo briga, če jaz izgubljam. Važno da pade še izstopna provizija :evil: :)

Če prodam delnice vzajemnega sklada z izgubo, ali moram davkariji tudi februarja 2008 prijaviti kapitalski dobiček za leto 2007? Samo vprašam. :)

Pred nekaj leti so v našem kraju delali napeljavo za kabelsko televizijo. Na dom smo dobili neke pogodbe, ki jih ni nihče zares prebral. Ljudski glas je dejal, da ti priključek za kabelsko napeljejo v hišo brezplačno, ti si se pa sam lahko odločil, ali se boš na storitev kabelske TV tudi naročil. Sam sem pogodbo podpisal brez razmišljanja (ker sem se prehitro veselil porno kanalov) in čez nekaj tednov pridem domov iz službe ter na steni hiše je bila že montirana plastična omarica, prevrtana luknja direktno v kuhinjo, pol metra dolg kos kabla pa je zijal v kuhinji iz stene.

Čez kakšno leto opazim v kuhinji invazijo mravelj. Napadle so sicer sladkor, bile pa so praktično povsod. Ko sem iskal od kje so prišle v kuhinjo, sem odkril, da so prišle skozi luknjo v steni za kabelsko televizijo. Luknjo sem potem zamašil z električnim hitro sušečim alabastrom in se tako vsaj začasno rešil mravelj, ki so potem čez čas našle novo luknjo.

Na kabelsko TV se nisem naročil, ker TV gledam samo nekaj ur na teden in so mi še štirje programi, ki jih lovim, odveč. Porno kanali pa so bili opcija samo za doplačilo, denarja za to pa ne dam. Trik kabelske je bil tudi v tem, da je bila cena priklopa praktično blizu današnjih 500 evrov, mesečna naročnina za hišo pa še dodatnih 15 evrov. Poleg tega mi tudi niso bili pripravljeni omogočiti dostopa prek kabla do interneta, če nisem naročen na kabelsko TV. Tudi prav.

Če je imel komunizem kaj dobro rešeno, so bile to javne službe. Telefonija, elektrika in komunala so nekako delovali, ne spomnim se razpada električnega omrežja kot ga je doživela Kalifornija, telefon je tudi večinoma delal in edini operater ni nikdar stavkal ali šel v stečaj, kanalizacija je požirala odplake praktično brezhibno.

Potem pride kapitalizem in fantje, ki so kot ZSMS-jevci ali lepše Titova omladina delali doktorate iz samoupravnega socializma, so postali zagrizeni kapitalisti, nekateri najboljši med njimi predsedniki vlad in direktorji naftnih družb. Starih knjig in referatov se ne spomnijo več, če jim jih omeniš, pogledajo stran.

Ko pa danes prideš praktično kamorkoli, pa naj bo to zaselek v Slovenskih Goricah ali center Ljubljane, povsod mali rovokopači, ljubkovalno imenovani Bobcati, po firmi, ki jih izdeluje.

Ko vprašaš, kaj kopljejo, so dogovori vedno enaki. Traso za optične kable, telefonski kabel, novo traso za optični kabel konkurenčne firme, traso za električni kabel, novo traso za telefonski kabel konkurenčne firme, kanalizacijsko omrežje, novo traso za električno omrežje, traso za daljinsko gretje, ponovno traso za nov optični kabel, traso za UMTS telefonijo, traso za novo prvo kabelsko TV, odkopavanje stare trase za optični kabel, prekop stare trase za daljinsko gretje, sanacija trase za telefonski kabel, zamenjava kanalizacijskega priključka, odkopavanje pozabljenega delavca, da ne naštevam naprej.

Če se bo nadaljevalo s takim tempom, bo imela nekoč, čez sto let, že vsaka hiša po pet optičnih priključkov, nekaj telefonskih žic, kabel za kabelsko TV, tri komunalne priključke, šest priključkov za elektriko, dva priključka za 3G mobilno telefonijo, dva za plin, tri za daljinsko gretje in še testni priključek premiera vlade RS, če slučajno stavka državna RTV.

Potem pa bo vsak lastnik sam izbral, prek koga bo gledal TV, deskal po internetu, telefoniral, kuril elektriko, se grel in spuščal odplake ter iztrebke v najbližjo reko.

Res genialno.

In povrh vsega, kar dokazuje zadnji zaplet v Ljubljani, je zadeva tako zelo zanimiva za politiko, da bo še od vsakokratne oblasti odvisno, koliko novih optičnih priključkov ti bodo montirali na hišo in katera firma bo to lahko počela.

Kakorkoli že, operaterji na rovokopačih pa so tisti zmagovalci te bitke, ki bodo od tega pobrali smetano. Če ste brezposelni, lahko kupite manjšega bobcata in začnete še sami riti po zemlji ter kopati novo traso za novo brezžično omrežje. Dela ne bo zmanjkalo po prvih pesimističnih ocenah do leta 2110, ko se bomo preselili vsi skupaj na Mars in tam kopali nove trase. Najprej za 4G telefonijo in Galileja druge generacije.

Samo zakaj ni nekdo pustil javnih služb na miru in komunali dal še pristojnosti, da v isti kanal lahko položi še optične, TV, UMTS, električne in še kakšne vodnike (recimo daljinsko gretje) ter tako vzdržuje celotno infrastrukturo neodvisno od trenutne politike?

Povezave:
- Bobcat

prostorsko načrtovanje kot del urejanja prostora, vrste prostorskih aktov, njihova vsebina in medsebojna razmerja ter postopki za njihovo pripravo in sprejem, premljanje stavbnih zemljišč ter vzpostavitev in delovanje prostorskega informacijskega sistema.

Zakon ureja odnos med državo in občinami (regijami) glede prostorskega načrtovanja na novo, občine razbrenenjuje obenem pa jih obvezuje k smotrnemu ravnanju s prostorom.

V bistvu smo študirali, kako bi nagovoril tudi tiste volilce, ki me iz vsega srca sovražijo in bi volili karkoli, samo ne mene.

Potem pa takole ob ne vem že kateri rundi pšeničnega piva pade genialna ideja. Kaj če bi predsedniško kandidaturo vložili še moji simpatizerji, samo bi se pred javnostjo delali, da so moji ODLOČNI NASPROTNIKI.

V bistvu je osnovna ideja pa ta, da bi na ta način v volilno telo vnesli popolno zmedo, zlasti pa bi vrgli dimno bombo v tisti del volilnega telesa, ki me ne podpira za na Erjavčevo 2007.

Seveda bi potem vsi tisti, ki me sovražijo, svoje glasove v prvem krogu dali mojim simpatizerjem, NEHOTE. Tako bi se moji nasprotni glasovi distribuirali, samo kako? Mojim simpatizerjem, ki bi pa potem seveda od nadaljnjega boja odstopili in priporočili svojim volilcem, da podprejo mene, ker pač ni nikogar boljšega in v sili hudič še muhe žre.

Seveda ta taktika ni nova in je bila v zgodovini uporabljena velikokrat, kadar so želele oblastne strukture vnesti zmedo.

Ni pa taka taktika uporabna samo na volitvah.

V gospodarstvu ali negospodarstvu se lahko uporabi taka taktika takrat, kadar minister za javno upravo ali lastnik večje fabrike ali kolhoza želita imeti sicer sindikat, da zadeva izgleda KAO demokratična, a ne sindikat, ki bi bil res opozicija oblastnim strukturam, temveč sindikat, katerega vodilni so DOBRO PLAČANI in sicer DOBRO PLAČANI ne od tistega, ki naj bi sindikat imel korist, temveč od ministra za javno upravo ali lastnika postkomunistične fabrike ali kolhoza.

Jaz si samo na tak način znam razložiti, kako je uspel ministru za javno upravo čisti BARVNI VALAT, brez ene same stavke ali protesta javnih uslužbencev. Če pa sem čisto odkrit, pa si upam trditi, da 90% ali več javnih uslužbencev sploh ne ve, da sindikat obstaja in da se občasno dobijo na kavi z delegacijo ministra.

Enako pa seveda verjetno velja za podjetja, vsak pa lahko preveri pri sebi, kakšno plačo imajo vodje tako imenovanega sindikalnega gibanja, ki ostro in brezkompromisno zastopa delavske pravice.

Ko sem omenil gospodarstvo, sem se spomnil zanimivega članka iz zadnje številke Nedeljskega dnevnika z zanimivim in simpatičnim naslovom "Lulat enkrat, dvakrat le ob "tistih dneh"!"

Avtor pa je navdih za naslov članka očitno našel na primeru tako imenovane Črne knjige v kateri naj bi bili domnevno opisane nečloveške ideje in podvigi nemškega trgovca LIDL, ki naj bi po navedbah prihajal celo na naše tržišče, ki se že tako duši od najrazličnejših trgovcev, ki se bodo v naslednjih letih borili dobesedno na nož za preživetje.

Ena izmed domnevnih genialnih idej nemškega trgovca, ki se je očitno spomnil idej velikih slikarjev in faliranih diktatorjev iz zgodovine je, da so morale delavke, trgovke, nositi rdeče trakove zavezane okrog glave ko ninđa želve v dneh, ko so imele mesečno perilo. Ta rdeč trak je bil potem ključ do bonitete, da so šle lahko dvakrat med delovnim časom na toaleto. Sicer le enkrat.

Kakšne bonitete in ugodnosti si je na ta račun izplačala uprava, s kakšnimi avtomobili se vozijo ti kravatarji ter koliko pregledov SRCA na leto si lahko privoščijo ti IDIOTI članek ne poroča.

Ob prebiranju tega članka pa sem se spomnil še na eno genialno idejo na isto temo, ki so jo mediji kot šalo oziroma zanimivost priobčili pred kakšnim letom. Namreč neka argentinska veletrgovina je prišla na idejo, kako rešiti problem opravljanja potrebe za delavke na šalterjih oziroma registrskih blagajnah. Rešitev so gospodje iz uprave našli preprosto v inkontinenčnih plenicah za odrasle.

Tako sedaj delavke na blagajni nosijo plenice, dobiček se je povečal za nekaj stotinov odstotka, to, da verjetno kupci v vrsti nekako čudno gledajo grimase delavk med opravljanjem velike potrebe pa je uprava tudi nekako požrla. Kaj pa smrad?

V tolažbo vsem trgovkam, ki delajo na registrskih blagajnah veletrgovin lahko povem samo to, da verjetno tudi kakšna uprava naše, domače, veletrgovine razmišlja o podobnem ukrepu. Pa to še nisem povedal v tolažbo.

V tolažbo naj povem, da tudi piloti bojnih letal in astronavti imajo povsem enake težave z opravljanjem potrebe. Za pilote vem, da imajo speljano cevko iz konca urinarnega trakta v posebno stekleničko in potem po pristanku to stekleničko izpraznijo za naslednji polet.

Kaj se zgodi, če pilota prime na veliko potrebo medtem ko nanj sovražnik strelja vodene rakete, mi še ni jasno. Verjetno se preprosto podelajo v halče, samo da to sramoto pred širšo javnostjo prekrijejo, pa posnamejo filme tipa TOP GUN, kjer pa teh umazanih podrobnosti ni.

Samo hitri motorji, lepe punce, usnjene jakne, ostri 9G zavoji ter vzleti proti sončnem vzhodu, ko se nebo na obzorju razlije v čudovite barve.

Sam moram priznati, da se mi smilijo tako trgovke kot tudi uprave teh veletrgovin. Sam pri sebi sem sklenil, da jim nekako pomagam nositi vsakodnevni križ.

Tako ne hodim več v trgovine v nedeljo, na Gospodov dan, pa četudi mi zmanjka toaletnega papirja. Prav tako sem trgovine, za katere sem zasledil, da delavce brezobzirno izkoriščajo, uvrstil na tako imenovano Črno listo trgovin, ki me ne vidijo več.

In ta lista postaja žal iz meseca v mesec daljša.

Če sodite, da tudi sami poznate kakšen takšen primer IDOTIZMA, spoštovane volilke in volilci, mi ga prosim pošljite.

Če bo zgodba resnična, bo na Blogu predsedniškega kandidata seveda objavljena, če pa bo zares škandalozna, bova z protikandidatom, prokrščansko usmerjenim Peterletom, kakšno rekla tudi na soočenjih za predsednika.

Hkrati bom predlagal sindikalnim voditeljem, da odpremo posebno spletno stran, ČRNO LISTO, kjer bo objavljen seznam podjetji, ki se jih je potrebno na široko izogibati. Izogibati in kjer bodo objavljeni primeri, zaradi katerih se jih je potrebno na široko izogniti.

Me prav zanima kako bodo odgovorili na pobudo predsedniškega kandidata. Slutim že...

V tolažbo trgovkam in ostalim ponižanim naj seveda povem, da se sedaj tudi delno moja KOCKA - THE CUBE ne brani nobene nove stranke. Tudi tistih ne, ki pridejo k študentu prek napotnice prvič. Na začetku smo sicer imeli obupne težave s smradom, ki se je razvil v KOCKI in so se menjali študentje prek napotnice hitreje kot jaz menjam spodne hlačke.

Samo sedaj smo težavo rešili z novim STATE OF THE ART prezračevalnim sistemom. :)

Povezave:
- Plače "sindikalistov"
- Lidl
- Šikaniranje delavcev

To, kar je bila sprva nadloga znana iz elektronskih poštnih predalov, se seli očitno zelo prefinjeno tudi na druga področja.

Že nekaj časa obstajajo tako imenovane ANTISPAM nalepke, ki jih nalepimo na poštne nabiralnike in ki naj bi nas vsaj za silo zaščitile in varovale pred poplavo oglaševalskih sporočil.

Nalepke se žal izkažejo kot bolj ali manj učinkovit način zaščite pred običajnimi reklamnimi letaki, ki jih v okviru svojega rednega poslanstva raznašajo poštarji po domovih. Postanejo pa povsem neučinkovite, ko si industrija oglaševanja iznajde nov način, kako prevrtati skozi to blokado in nagovoriti z oglaševalskim kolačkom čim širšo skupnost nič hudega sluteče potrošniške populacije.

Trenutno so v modi brezplačniki, ki se vzpenjajo na oglaševalski prestol kot močeradi po dežju. Ideja, ki stoji za temi časopisi, pa je dejansko genialna in vredna posnemanja.

ANTISPAM nalepko lahko preprosto zaobideš tako, da oglase preoblečeš v format običajnega časopisa ter jim dodaš še nekaj povsem nedolžnega in plehkega spremljevalnega teksta in to brezplačno deliš gospodinjstvom v poštne nabiralnike ali bolj potrošniku prijazno deliš brezplačne izvode na ulici. V tem zadnjem primeru je krivda izključno na strani potrošnika, da je bogatejši za dokaj zajeten kos reklamne špehovke oziroma recimo temu kar VZHAJANKE.

Ideja je, če lahkom izrazim spoštovanje še enkrat ,izjemna, učinkovita in poplava nizkocenovnih brezplačnikov to samo dokazuje. Dobro Jutro Žurnal. City In Magazin, pa še kdo, ki je nenamerno izpuščen so IN. Itak (lepše TAKO IN TAKO).

Seveda besedo nizkocenovni nisem uporabil brez razloga. Ti časopisi so res zastonj, vendar za bralca še zdaleč ne brezplačni.

Bralec plača te časopise tako, da mu ukradejo dragocen čas za prebiranje pretežno samih oglasnih sporočil, ki so sicer v večjem delu spretno prekrita in iz teksta nepozoren bralec težko ugotovi, da je prispevek o novi gostilni ali baru, termah, najnovejšem iPhonu ali samo trendovskem otroškem stolu in podobnih gizmih dejansko povsem običajen prikrit plačani oglas. Temu se vedno in povsod reče preprosto PRIKRITO OGLAŠEVANJE in nič drugega. In proti takim oblikam oglaševanja JE POTREBNO POTROŠNIKA ZAŠČITITI, ker si običajno sam ne more pomagati.

Bralec plača te časopise seveda in predvsem tudi tako, da mu zavestno ustvarjajo potrebo po nepotrebnih rečeh in potrošniško mrzlico ter tako učinkujejo podobno kot povsem običajni SPAM v poštnih predalih, ki naredi lahko to, da se pravih poštnih sporočil sploh ne vidi več.

Za oglaševalsko industrijo je značilno, da MORA USTVARJATI vedno nove potrebe v potrošnikovi glavi. To je njeno poslanstvo in s tem v mislih se začne skoraj vsaka reklama ali oglas na risalni deski. Skoraj vedno se prvi stik naročnika z oglaševalsko agencijo začne s tem, kaj bo ciljna publika in kako jo prepričati, da oglaševani izdelek nujno potrebuje, četudi ga seveda NE. ITAK (lepše TAKO ALI TAKO).

To pa je povsem obratno, kot pa je za potrošnika in njegovo duševno zdravje dobro.

Potreba se mora roditi sama od sebe, iz življenjske situacije ali preprosto trenutnega navdiha in potrošnik ne sme pristati na logiko, da mu to, kaj v danem trenutku potrebuje, kje bo jedel ali kam bo odšel na dopust, diktirajo mediji ali nizkocenovni brezplačniki. Na ta način se mu lahko hitro zgodi, da finančno bankrotira in da samo zbira kramo, ki je nepotrebuje ali pa je razočaran, ko se izkaže, da izjemno ugodna akcija turistične agencije niti ni tako zelo ugodna, kot so navedli v prispevku nizkocenovnega brezplačnika.

Je pa dejstvo, da je za vsakega oglaševalca STOPNJA PENETRACIJE, ki presega številko 200.000, že neustavljivo privlačna za nagovor ciljne publike s prikritim oglasom. In to številko najboljši nizkocenovni brezplčaniki zlahka presegajo.

Sam osebno nizkocenovne brezplačnike prebiram v delu, kjer objavljajo razne napovedi dogodkov, vse ostalo pa niti ne pogledam. Ker preprosto se mi ne ljubi odkrivati, kaj je resen in kritičen prispevek in kaj je samo prikrit plačan oglas, ker če želiš to odkriti, moraš prispevek tudi prebrati. IN TEGA NOČEM.

Nizkocenovni brezplačniki sicer nudijo lep vpogled v to, kam je očitno šel velik del kapitala posrečene tranzicije, saj človek preprosto ne more verjeti, da lahko na tako majhni površini obstaja toliko gostiln, barov in pivnic, medtem ko so se vse ljudske kuhinje razen ene zaprle. ITAK (lepše tako ali tako).

Seveda pa niso samo nizkocenovni brezplačniki imuni na prikrito oglaševanje. Tudi povsem običajni časopisi in revije dan za dnem potrošnike bombardirajo z "objektivnimi" recenzijami novih modelov avtomobilov, tehničnih naprav, kozmetičnih preparatov, stylinga, gostiln in vsega ostalega in to se širi kot SMOG v pljuča potrošnika. Ki se DUŠI. DUŠI, a pomagati si ne zna. Ker je ta OGLAŠEVALSKI SMOG zelo gosta in trdoživa tvarina, ki jo ustvarjajo dobro finančno podprte naprave ZA IZDELAVO MEGLE.

Povezave:
- Urad za varstvo potrošnikov
- Zveza potrošnikov

Podarjenemu konju se res ne gleda v zobe. Samo ti konji niso zastonj. Vsaj za bralca ne. Za založnike nisem prepričan.

Za hipije in laično javnost sicer zanimiv poizkus, zame pa v bistvu ne vem, če je to res tako dobra ideja.

Energetski sistem strmi za tem, da bi bila poraba čim bolj uravnotežena, zaradi same narave delovanja in velikih časovnih konstant, ki so potrebne za spreminjanje moči delovanja elektrarn in ostalih generatorjev energije.

Zato elektroenergetski sistem želi domače uporabnike prisiliti z nižjo ceno električne energije v določenih urah k temu, da bi takrat, ko industrija ne dela, oziroma dela bistveno manj, izvajali energetsko potratna opravila kot so pranje in sušenje perila, žaganje drv, sušenje las, žganjekuha in podobno.

Je pa s stališča energijske učinkovitosti in potrošnje bistveno bolj zanimivo-šokantna neka raziskava, ki sem jo zasledil nekje na internetu in ki je ugotovila, kako velika je poraba električne energije samo zaradi tega, ker imamo ljudje sedaj vso elektroniko praktično ves čas priključeno v tako imenovanem načinu „standby“, ki omogoča potem hitrejši vklop naprave. Da o raznih računalnikih za prenos filmov iz P2P omrežij in strežnikih niti ne govorim.

Jaz sem sam pri sebi namesto ugašanja luči za pet minut večino najbolj obremenjenih žarnic zamenjal z varčnimi, vse elektronske naprave pa imam priklopljene na razdelilnike, ki jih ugašam, kadar naprave niso v uporabi.

So pa ogromne rezerve pri omejevanju energijske porabe pri ogrevanju stanovanjskih enot, ki pa se jih da učinkovito reševati s segrevanjem ozračja.

Sam na podlagi uspeha včerajšnje igre predlagam, da 10. februar proglasimo za dan BREZ PARADIŽNIKA.

Povezave:

- Varčno koriščenje energije
- Electric leaks
- Electric leaks

Predlog zakona je pisan na roko mafijskim strukturam, v škodo malega človeka. Je nepošten, nerazvojen, posojilodajalcu ne nalaga obveznosti ustreznega zavarovanja in pravočasne izterjave. Imel bo negativni učinek na finančno disciplino*, ko posojilodajalec uporablja 'vsa sredstva', da prepreči posojilojemalcu vračilo izposojenega denarja (Afera Orion).

Vprašanje je, se minister tega zaveda ali je to njegov namen?

*na prvi pogled protislovna, vendar v praksi resnična trditev.

Za moj okus je recimo neokusno in milo rečeno neprimernoo, da recimo reklamiraš KURJA PRSA IN BEDRA z sloganom v smislu „NJENIH PRSI NE BOM POZABIL“ in „PREPRIČALA SO ME NJEGOVA BEDRCA“.

Večina se prvih prsi ne spomni, ker so bili še dojenčki in so nagonsko iskali mamine bradavičke. Torej tu oglaševalec meri na neke druge prsi. Seveda po zakonih logične dedukcije je jasno, da večina poizkusi najprej manjše kurje prsi, preden zagrize v tiste prave iz mesa in kosti.

(I)Tak oglas meni samo jasno pokaže, da oglaševalci zares lahko naročnikom prodajajo karkoli, ti pa potem prismojeno oglaševalsko juhico prijazno postrežejo še nam, ciljni publiki.

Naslednji primer zame neokusne reklame je oglas, ki sem ga večkrat videl na avtobusih mestnega prometa. Na sliki je piščanček, reklama pa je dejansko za proizvajalca kurjega mesa. Razumem, če je oglaševalec z črnim humorjem želel nekaj povedati, samo to potem ni reklama za kurje meso, ali pač? Sicer ne vem, ali so užitni tudi komaj izvaljeni piščančki, samo nekako se ne spomnim, da bi kdo to jedel, ali da bi se dobili v prosti prodaji. Verjetno je razlog povsem ekonomski, ker so piščanki majhni in z malo mesa, medtem ko po nekaj mesecih dosežejo solidno živo težo, ki na trgu prinese več dobička.

Potem pa je tu še biser med reklamami upam si trditi proizvajalca enega največjih oglaševalskih kolačev pri nas, največjega operaterja mobilne telefonije. Glede na njihove prejšnje reklame ter prisotnost praktično v vseh medijih, neprestano, mi je jasno, da gre za ogromna sredstva, ki jih namenja tako imenovanemu komuniciranju z javnostmi in potrošniki.

Samo ITAK je pa malo IPAK preveč za moj okus.

Beseda Itak, kakor jo jaz razumem, je sleng mladine, kot so tudi recimo Stari, Zadeti modeli, Kul, Štekaš in tako naprej. Samo! Slovenščina besede Itak, kakor je meni znano, ne pozna.

Predvidevam, da je bila osnovna ideja oglaševalcev ta, da naredijo reklamo z enobesednim sloganom, ki bo zadel mladino v glavo. Oziroma jim vzel njihovo besedo in jim jo serviral nazaj kot svojo BLAGOVNO ZNAMKO. To pa je zame BOLANO in NAVADNA KRAJA vsaj toliko, kot je kraja besedne zveze Brez zapor, ki je vzdignila toliko prahu in celo domnevno pristala na sodišču (Gospod Domicelj, kdo pa si je izmislil Babilonski stolp in jezike? Boste tožili tudi Gospoda, ker Vam je ukradel besede iz jezika?).

Vendar tu ne gre samo za krajo besede. Gre za zločin proti slovenskemu jeziku. Seveda zdaleč ne edini ali v kakršnemkoli poseben zločin, samo problem tega je, da se ta zločin proti jeziku reklamira na velikih panojih ob cestah, po TV in verjetno še kje. Zločine proti lastnemu jeziku po mojem mnenju nima smisla oglaševati in to samo kaže na nizek nivo zavedanja tistega, ki je tak oglas odobril in plačal ter spustil v eter. Avtor oglasa tu zame IPAK ni kriv, ker bi naročnik lahko idejo že na začetku ovrgel.

ŠTEKATE FORO? ITAK DA NE.

Povezave:
- ITAK